NA ODDIH V GOIÂNIO IN SÃO PAULO

No, kratkega oddiha je konec in spodobi se, da kaj napišem o teh par dneh v Braziliji.

V São Paulo sem priletel v četrtek malo po peti popoldne. Po kar nekaj čakanja na prtljago se je izkazalo, da jo čakam zaman, saj je ostala v Parizu. Po prijavi izgubljene prtljage sem se odpravil na drugi konec letališča (letališče Guarulhos ima tri terminale; tretjega, na katerega priletiš iz Evrope in dva domača, do katerih je kar nekaj minut hoda) na prijavo za let do Goiânie in kar malo smešno je bilo potovati brez prtljage.

Nekaj minut čez deset sem pristal v Goiânii in bil ob enajstih zvečer v hotelski sobi. In še ob enajstih zvečer je bilo zunaj neskončno vroče, skoraj 32 stopinj. Pravijo, da take vročine v tem času ne pomnijo. Še dobro, da je vlaga komaj 10%.

Kovček je prispel v hotel v petek ob 22-ih… Raje ne povem, kako nestrpno sem ga čakal…

Preskočil bom službene zadeve in nadaljeval zgodbo v nedeljo, ko sem imel ob desetih let iz Goiânie do São Paula. Spet je bilo že na vse zgodaj vroče – že v soboto smo prebijali vse rekorde, saj je bilo v nekem trenutku celo 38 stopinj (žal na sliki nisem uspel ujeti tega).

Ob pristanku pa šok – že na prvi pogled je bilo občutno bolj hladno in izgledalo je, kot da bo vsak trenutek deževalo. Po mestu so na vso srečo postavljene table s termometri in dobil sem tudi uradno potrditev.

Kar se mene tiče, super, ampak ljudje so bili oblečeni, kot da bi se pripravljalo na snežni metež. No, kakorkoli, najprej je bilo potrebno obiskati Mercadão, centralno tržnico v São Paulu (http://www.oportaldomercadao.com.br/). Razlogov je v bistvu več. Predvsem je to tržnica, na kateri prodajo tako zelo eksotično sadje, kot meso, salame, ribe, s poudarkom na bakalarju in mortadeli.

 Tržnica z eksotičnim sadjem

 

 Mortadele

 Vložene pekoče paprike, začimbe…

 Bakalar, z vrha pa visijo steklenice olja

Zanimivo je, kako imajo razstavljeno salamo. Narezana je, da jo lahko vsak poskusi, ampak, če kdo mene vpraša, izgleda zadeva dokaj neokusno in ker ni hlajena, tudi zelo mastno.

Ampak, po pravici povedano nisem prišel sem zato, da bi gledal, ampak da bi poskusil dve specialiteti, ki ju vsi omenjajo v povezavi s to tržnico. Ena je sendvič z mortadelo, druga pa je pastel de bacalhau, zavitek z bakalarjem (ribo, ne namazom). In ja, oba si zaslužita vse pohvale, ampak priznati moram, da kljub temu, da pojem veliko, tukaj nisem bil zmagovalec. Pojedel sem le polovico sendviča in pol pastela. Ni šlo. Vseeno je treba razumeti, da ima sendvič dobrih 30 dag vroče mortadele v sebi, poleg sira in vsega ostalega, pa tudi pastel meri približno 20x15cm (oba sta na sliki, desno je polovička pastela)!Ampak, po pravici povedano nisem prišel sem zato, da bi gledal, ampak da bi poskusil dve specialiteti, ki ju vsi omenjajo v povezavi s to tržnico. Ena je sendvič z mortadelo, druga pa je pastel de bacalhau, zavitek z bakalarjem (ribo, ne namazom). In ja, oba si zaslužita vse pohvale, ampak priznati moram, da kljub temu, da pojem veliko, tukaj nisem bil zmagovalec. Pojedel sem le polovico sendviča in pol pastela. Ni šlo. Vseeno je treba razumeti, da ima sendvič dobrih 30 dag vroče mortadele v sebi, poleg sira in vsega ostalega, pa tudi pastel meri približno 20x15cm (oba sta na sliki, desno je polovička pastela)!

 

 

Po takem kosilu pa se spodobi, da vsaj malo energije pokuriš s sprehodom. In tukaj pride prav nekaj, kar v São Paulu naredijo vsako nedeljo (in to me spomni na Brasilio, kjer naredijo podobno) – glavno avenijo, Avenida Paulista, zaprejo za ves motorni promet in namenjena je samo sprehajalcem, kolesarjem, rolkarjem in podobno. Dolga je dva kilometra in na njej se dogaja ob nedeljah marsikaj.)!

Ulični glasbeniki igrajo, ljudje plešejo, se zabavajo, skratka, ena sama zabava.

Zanimivo pa je, da so se danes zbrali tudi predstavniki sindikata šolstva in kar na aveniji, na velikem koncertu (kopica nastopajočih, nekaj kar znanih glasbenikov iz Bahije) protestirali proti korupciji in nizkim plačam.

Vsekakor zanimivo doživetje São Paula in sigurno se še vrnem.