SIROVI KRUHKI (Pão de Queijo)

Ne vem ali sem vam že povedala, ampak sirove kruhke naravnost obožujem. Še se spomnim, ko sem jih prvič poskusila. Lahko bi rekla, da je bila to ljubezen na prvi ugriz. 🙂 Nikoli prej nisem jedla ničesar podobnega, zunaj hrustljava, znotraj puhasta mala kroglica… Dobra že sama po sebi, ampak meni je najboljša še vroča, ravno vzeta iz pečice (pa čeprav si vsakič poparim jezik). Kruhek prerežem na pol in namažem z maslom, ki se zaradi toplote stopi v trenutku. Pravi užitek! Poskusite tudi vi.

Zaradi moje navdušenosti in uživanja pri pripravi kruhkov, ki jim velikokrat dodam začimbe ali semena, sem se odločila, da vam povem nekaj o zgodovini nastanka teh res izjemnih kruhkov.

 

Kruhki s sirom (po portugalsko Pão de Queijo) ali zlate kroglice je prigrizek z izjemno zgodovino.

Domorodni Brazilci, afriški sužnji in evropejski kmetje so že vplivali na razvoj teh okusnih sirovih kruhkov iz države Minas Gerais, na jugovzhodu Amazonije.

Male zlate kroglice s hrustljavo skorjico, rahlo in puhasto sredico ter nekoliko kiselkastim okusom so nepogrešljive ob jutranji kavici.

 

Zgodovina

Kulinarične korenine segajo daleč nazaj, pred prihodom prvih portugalskih kolonialistov leta 1500, v še ne obdelano državo Minas Gerais, ko so domorodni naseljenci Guarani odkrili kasavo (juko ali manioko) in jo začeli uporabljati.

Ko so v začetku 16. stoletja Evropejci prišli s prvimi afriškimi sužnji so ugotovili, da zemlja ni primerja za gojenje žit, kot je pšenica, zato so se zatekli k trdi škrobni korenini manioki. Sužnji, ki so svojim `lastnikom` med drugim pripravljali tudi hrano, so bili pogostokrat prikrajšani za dobre in užitne dele živali in rastlin. Tako so si sužnji, ki so nekako morali preživeti in nahraniti lačna otroška usta iz ostankov, ki največkrat nisi bili užitni ali pa celo strupeni uspeli pripraviti jedi, ki so danes največje specialitete. Nastala je znana fižolova enolončnica feijoada, pripravljena iz črnega fižola in vseh »najslabših« živalskih delov (svinjskega uhlja, rilca, parkljev in repa) in pao de queijo – sirovi kruhki.

Korenina kasava vsebuje cianid in jo je bilo potrebno primerno obdelati. Najprej so jo dobro oprali, nato olupili in na fino naribali. Fino naribano pasto so stisnili skozi slamnate košare, jo namočili v vodo in posušili. Dobili so praškast kasava škrob, ki so ga postrgali s posode, naredili majhne kroglice ter spekli, seveda brez dodanega sira, mleka in jajc. S tem so si popestrili enolično in revno prehrano ter bili pionirji kulinarične zgodovine mnogih okusnih in tradicionalnih brazilskih jedi.

Kasneje v 19. stoletju, ko je bilo suženjstvo odpravljeno, so se govedorejci pričeli preseljevati v druge dele države. Afrobrazilski populaciji so tako bile na voljo tudi druga živila, ki jih do takrat niso smeli uporabljati. Minas Gerais, kot prestolnica proizvodnje mleka in sira je bila sedaj odprta tudi za to populacijo, ki do sedaj ni bila deležna vseh sadov te kmetijsko bogate dežele. Tako je s kombinacijo več deset letnih izkušenj s pripravo manioke afrobrazilske skupnosti in prispevkom staranega in slanega sira, mleka in jajc kmetijsko bogate pokrajine nastal pao de queijo, kot ga poznamo še danes.

Zmagovalna kombinacija

Ne glede ali je sončno popoldne, mrzlo jutro, pomlad ali poletje in si na rojstnem dnevu ali na zabavi, sirovi kruhki na mizi ne bi smeli manjkati.

Sledite brazilski tradiciji in uživajte v grižljajih slastnih zlatih kroglic ob soku, kavi, čaju, vinu ali pivu!

 

Moko za pripravo Pão de Queijo najdete na TUKAJ, recepte pa na naši strani z recepti.

Če vas zanima katere vrste tapiokinih mok poznamo, si zanimive in poučne članke preberite TUKAJ.